»Ukvarjal sem se predvsem z iskanjem lepote v žalosti, v naključnem srečanju, v medgeneracijskem dialogu, ki je včasih neprijeten, včasih lep. Tu se ta dva lika pokažeta kot zelo odprta, svobodna, ker sta oba pripravljena poslušati in se učiti drug od drugega; in tako se ta žalost spremeni v neko grenko srečo, ampak še vedno srečo – in v tem je lepota.«